Svet umetnosti in navdiha

Freska je ena najpomembnejših stenskih tehnik v zgodovini umetnosti. Čeprav jo najpogosteje povezujemo z umetniško renesanso, se je freska uporabljala že tisočletja pred tem. Danes jo uporabljajo tako stari kot sodobni umetniki.

Freske, ustvarjene s slikanjem neposredno na omet, nudijo trajnost, ki je ni mogoče najti v vseh oblikah umetnosti. Ni presenetljivo, da muralisti prav zato dajejo prednost tej tehniki. To dokazujejo tudi dobro ohranjene mojstrovine, vključno s pompejskimi zidovi ali renesančnim umetnikom Michelangelom in njegovim svetovno znanim stropom Sikstinske kapele.

Kaj je freska?

Freska je vrsta poslikave, pri kateri se slika z barvo na steno ali strop prostora, in sicer z nanosom pigmenta na intonaco (najvrhnja plast ometa). Italijanska beseda fresco pomeni „svež“, saj mora biti pravi intonaco pod fresko pri nanosu barv vlažen. Gre torej za neposredno nanašanje pigmenta na vlažen omet, kar zagotavlja dolgotrajnost barv in same poslikave.

Vrste fresk

Obstajajo tri običajne vrste fresk: buon (prava), secco (suha) in mezzo (srednja).

Pri poslikavi buon freske („prave freske“) umetnik dela neposredno na vlažnem ometu. Zaradi naravne lepljivosti intonaca uporabljen pigment ne potrebuje nobenega veziva, ki bi povezalo barvo in steno. Namesto tega se lahko preprosto zmeša le z vodo.

Nasprotno pa secco („suha freska“) freska uporablja kot platno suh omet. Da bi se barve obdržale na steni, je treba uporabljene pigmente zmešati z vezivom, kot je lepilo ali jajčni rumenjak.

Mezzo („srednja freska“) freska je naslikana na skoraj suh do polsuh intonaco. Med renesanso je ta vrsta freske postala široko uporabljena in je po priljubljenosti sčasoma presegla tudi buon fresko.

Umetniki pri poslikavi freske uporabljajo ročno izdelane barve. Sestavljene so iz mineralnih pigmentov, ki se pridobivajo iz zemlje. Ti pigmenti namreč najbolj odporni na alkalno delovanje apna, ki hitro uniči nasičenost in jasnost barv. Pigmenti se mešajo z destilirano vodo in shranjujejo v pretežno steklenih posodicah.

Od čopičev se uporabljajo vse vrste vlaken, vendar najpogosteje trše živalske ščetine. Okroglost ali ploskost čopičev je odvisna od odsekov in vrste freske. Vendar bodite pozorni na zelo fine ščetine, ki lahko izpadajo in tako v vaši freski pustijo neželena vlakna.

Danes smo si približali nekaj teorije, povzeli smo glavne vrste fresk in predvsem razložili, kaj freska sploh je. Naslednjič se bomo potopili v zgodovino te vrste poslikave in spregovorili o najbolj znanih freskah iz sveta umetnosti.

Z veseljem,

Sabína